Dane Zajc: Mlada Breda

O AVTORJU: Dane Zajc

Dane Zajc se je rodil 26. oktobra 1929 v Zgornji Javršici. Leta 1974 se je vpisal na Poljansko gimnazijo v Ljubljani. Leta 1951 so ga izključili iz gimnazije, ki jo je nato leta 1958 končal v zasebni šoli, a mu kljub temu vpis na univerzo ni bil dovoljen.

Kasneje se je zaposlil na pošti, nato pa je postal knjižničar na Pionirski knjižnici v Ljubljani, kjer je delal do upokojitve. Bil je tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev ter redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Umru je 20. oktobra 2005 za posledicami raka na Golniku.

………………………………….

Še nekaj zanimivosti o avotrju:

– njegove pesmi, lutkovne igre in pravljice so priljubljene in se pogosto pojavljajo v berilih za osnovno šolo,
– vrsto let je sodeloval z revijo Ciciban,
– prejel je tudi Prešernovo nagrado.

VSEBINA

Zjutraj je mlada Breda gledala skozi lino grajske izbe. Zagledala je meglico na bližnjem polju in zavpila materi, da še nikoli ni videla tako nizke meglice. Deklica je prestrašeno vprašala, ali je to sovražna vojska ali pšenično klasje. Mati pa ji je odgovorila, da je to ženin, ki se je prišel k njej ženit. Breda se je začudila, ker ni vedela, da so jo ob rojstvu obljubili tujemu kraljeviču iz daljne dežele. Mati ji je podala poročno obleko, bele rjuhe in poslikano skrinjo, dekle pa se je opiralo poroki. Čez nekaj časa so se res na dvorišču pojavili konji in ženin je jahal belega. Breda je zbežala v svojo izbo in se tam skrila. Mladi princ pa je staršema zagrozil, da naj mu takoj predata hčer, drugače bo vse pomoril. Bodoči nevesti je ukazal, da mora takoj oditi z njim, le-ta pa se je zlagala, da je močno bolna. Mladenič ji ni verjel, zato se je morala posloviti od staršev. Dali so ji konja, ki je imel v sedlu bodalo, ki je bilo namenjeno zanjo in njeno srce. Ostra konica je samo čakala na pravi trenutek, da jo piči. In res, odjahali so proti prinčevemu domu skozi žitna polja in črn gozd. Deklica je od naporne poti omahnila naprej na konju in bodala uperjeno naprej jo je zabodlo direktno v njeno srce. Mladenič je zavpil: »To je storila moja mati.«. Ko so to opazili ostali svatje, so odvezali Bredo in še hitreje krenili domov. Prinčeva mati ji je pomagala priti v grad, princ pa jo je nato peljal v njeno izbo v novem domu, da se je lahko spočila. Breda se je ulegla na belo posteljo in si obvezala rano. Pritekla je kri, ki je tekla vse do vrat domačega gradu, pritekla je tudi v dvorano, kjer so svatje rajali brez neveste in ženina. Nekaj časa kasneje je Breda umrla in, ko jo je princ našel je delaj: »Joj, prejoj, moja mati, moja čudna mati. Devet nevest si mi umorila. Devet rdečih jabolk si mi snedla, devet belih lupin si mi pustila. Zdaj bom tudi jaz lupina.« Od prevelike žalosti je počilo srce tudi mlademu kraljeviču.