Ela Peroci: Hišica iz kock

O AVTORICI: Ela Peroci

Ela Peroci se je rodila 11. februarja leta 1922 v Rogaški slatini. Osnovne šole je obiskovala v Šmarju pri Jelšah, Rogatcu in Šentvidu pri Grobelnem. Nato je nadaljevala na gimnaziji in meščanski šoli v Celju in Kočevju. Študij je zaključila na Državnem učiteljišču v Ljubljani, leta 1942. Prav tako je diplomirala na Filozofski fakulteti, oddelek pedagogika

Kasneje se je zaposlila kot učiteljica ter novinarka. Prav tako je delo opravljala tudi na RTV Slovenija. Tam je opravljala službo urednice oddaje Radijska šola vse do svoje upokojitve leta 1978.

Umrla je 18. novembra leta 2001.

…………………………….

Še nekaj zanimivosti o avtorici:

– njena prva kratka objavljena pravljica je bila Moj dežnik je lahko balon,

– njena dela so prevedena v več svetovnih jezikov (češki, finski, francoski, italjanki, nemški, poljski itd.),

– njeno najbolj znano delo je bila Muca copatarica.

VSEBINA

Glavni junakinji je bilo ime Jelka, ki je živela v hiši, narejeni iz kock. Deklica je vedno na sončne dneve sedela pred hišo in poslušala ptičje petje. Na dneve, ko pa je padal dež, se je vrnila v svojo hišo in se razgledovala po svojih sobanah. Stene njene hiša pa niso bile navadne stene, temveč prav posebne. Le-te so se začela oglašati, ko je sobe vstopila Jelka. V prvi sobi ji je bela kokoš kokodakala, v drugi sobi je bila naslikana črna mačka, v tretji sobi pa je bil čez vso steno naslikan dimnikar. Nekega dne pa se je glavni junakinji zgodilo nekaj nepričakovanega. Sosedov pes se je strgal iz verige in ji podrl hišo. Ostala je brez hiše in žalostna samevala na dežju. Kokoš je skočila iz stene ter ji podarila jajce. Naročila je, da naj ga poje takrat, ko bo lačna. Prav tako ji je na pomoč priskočila tudi mačka, ki ji je spredla svetlo nit, da bi jo lahko povsod nosila s seboj. Tudi dimnikar ji je dal en gumb za srečo in ji naročil, da naj si ga prišije na obleko. Pojavil pa se je problem, saj deklica ni imela šivanke, s katero bi si lahko prišila gumb. Odločila se je, da se odpravi na pot in poišče šiviljo. Vso pot si je Jelka odvijala nit, da se ne bi izgubila. Prišla je v vas, v prvi gozd in drugi gozd, a šivilje nikjer. V drugem gozdu jo je ujela tema ter postala je lačna. Razbila je svoje jajce iz njega sta nastali dve jajci. Eno izmed jajc je bilo navadno belo, ki ga je pojedla, drugo pa se je svetilo kot zvezda. To je opazila luna, ki je deklico prosila, da naj tisto noč sveti z jajcem namesto nje. Naslednji dan je odšla skozi tretji gozd in na koncu le našla šiviljo, ki ji je prišila gumb. Nato je vesela odšla domov in znova začela graditi svojo hišo. Na pomoč ji je priskočil, pes ki ji je hišo pred tem podrl, in ji pomagal sezidati novo hišo.